Featured

Novembrski dnevi 22

so vsak dan v premeni sezone izredno zanimivi, tako podnebno kot ozemljeno, ko diham škofljiški zrak v domu ostarelih, shiranih umirajočih in bebavih, vendar se držim, kolikor pa mogoče lahko še živim, ko srečujem okrutno brezobzirno vodstvo in večidel zapuščene osebe, ki zaživijo ob obiskih. Hrana je v redu, spanje je urejeno, le znanost in umetnost sta potisnjeni v vsakodnevni džumbus, v onemogočanje intelekta, filozofije in življenja kot takega, kajti dokler lahko delam v duhu in umu, pač živim. Dnevi se nadaljujejo…, nenadoma je hladno. VLADIMIR GAJŠEK

Featured

ƤƗŞ ŇØV€ΜβŘŞҜƗĦ ĐŇƗ

𝓃𝑜𝓋𝑒𝓂𝒷𝓇𝓈𝓀𝑜 𝓂𝓇𝓏𝓁𝑜 𝒾𝓃 𝒹𝓋𝒾𝑔𝓃𝒿𝑒𝓃𝑜 𝓋 𝓃𝑒𝒷𝑜; 𝓀𝒶𝓇 𝓅𝓇𝒾𝒹𝑒, 𝓅𝒶č 𝓅𝓇𝒾𝒹𝑒 𝓉𝑒 𝒹𝓃𝒾 𝓂𝑒𝒹 𝓁𝒶𝓈𝓉𝓃𝑜 𝓂𝓊𝓀𝑜 𝒾𝓃 𝓈𝒶𝓃𝒿𝒶𝓂𝒾, 𝓂𝑒𝒹 š𝓀𝑜𝒻𝓁𝒿𝒾š𝒾𝓂 𝓂𝑒𝑔𝓁𝑒𝓃𝒾𝓂 𝒿𝓊𝓉𝓇𝑜𝓂 𝒾𝓃 𝓈𝑜𝓃𝒸𝑒𝓂, 𝓀𝒾 𝓏𝒶𝓉𝑜𝓃𝑒 𝓋 𝑜𝒹𝒽𝑜𝒹, 𝓀𝒶𝓇 𝓂𝑒 𝓏𝓃𝑜𝓋𝒶 𝒹𝑜𝒽𝒶𝒿𝒶 𝓀𝒶𝓀𝑜𝓇 𝓋 𝓏𝓋𝒾𝒿𝒶č𝓃𝑜𝓈𝓉𝒾 ž𝒾𝓋𝓁𝒿𝑒𝓃𝒿𝓈𝓀𝒾𝒽 𝓈𝓀𝓇𝒾𝓋𝓃𝑜𝓈𝓉𝒾 𝒾𝓃 𝓋𝑒𝓃𝒹𝒶𝓇 𝓋 𝓋𝓈𝒶𝓀𝑜𝒹𝓃𝑒𝓋𝓃𝑒𝓂 𝓈𝒾𝒿𝓊, 𝒹𝒶 𝓈𝑒𝓂 𝓋𝑒č𝑒𝓃 𝓋 𝓅𝑒𝓈𝓂𝒾 𝒾𝓃 𝓃𝑒𝓋𝑒𝓏𝒶𝓃𝒾 𝒷𝑒𝓈𝑒𝒹𝒾, 𝓋 𝓉𝑒𝓁𝑒𝓈𝓊 𝑔𝓁𝒶𝓈𝓊 𝒾𝓃 𝓋𝓏𝒷𝓊𝒿𝑒𝓃𝒾𝒽 𝓁𝓊č𝑒𝒽, 𝓅𝓇𝑜𝓉𝒾 𝓏𝒾𝓂𝒾, 𝓋𝑒č𝓀𝓇𝒶𝓉 𝓈𝒾𝒿𝑜č 𝓋 𝓀𝓇𝑜𝑔𝑜𝓉𝑜𝓀𝓊 𝓀𝑜𝓁𝑒𝒹𝒶𝓇𝒿𝒶. 𝒱𝐿𝒜𝒟𝐼𝑀𝐼𝑅 𝒢𝒜𝒥Š𝐸𝒦

Featured

jasnovidni liki

v evropskem dnevu je kriše vedno rdeča in so osti še vedno bele in jesensko sonce se še vedno skrije v večerni zaton in vsaka stvar postane sveta ali posvetna, še v vazah so znova vzcvetele rože in veter čudno žvižga svoje himne brez naslova. Takrat se smejejo usta novih scen in bridko jokajo glasovi večnih usod. Ne morem zagrebsti prednikov! ne morem utišati pesmi, ki zjutraj vriska po svetu, po neznanih morjih in rodni deželi. Tu so sejalci ahasferskih poti, so iskalci odkritosti in novih korakov. Zato se lahko smehljam z njimi, ki me tolažijo kot manekenske lutke. V Parizu, Ljubljani, Mariboru, Kopru, Novem mestu, v Celju in Slovenj Gradcu ali Murski Soboti… Koderkoli med zvezdami in ostanki noči.

Featured

Serenada v živo 

Ko veš, komu pripadaš, si na sledi zlatih objemov in srebrnih poljubov, utelešena v želji in življenju dveh, ki sva več kot mehkoba jutranje zarje in manj kot sajasta noč neba. Spustim se v krilo selivke, da sem zdaj razcveten v utrjenem spustu in govorici. Kar sem rekel, ni bila hlinjena lovka in ne razpad nočne sledi, niti soba in ne park. Oblaki so skodrani, dokler ni prepozno, da si, ki si, miška ali mucka, vihar ali blisk, hladen marmor ali surov dotik. Pozdravljam te, ko izginjaš v mrak, z vsemi svojimi barvami in čudesom.  

Featured

sence izgubljenega doma

v posteljah, na invaldiskih vozičkih in hojicah ugašajo ognjeni obrazi v svoj pepel in hodijo drug za drugim v slovo, v pradavnem strahu umiranja, ko z znakom, ki je ugasnil v zmedenosti grenkega konca, ali se človek znebi s smrtjo svojega življenjskega konca, svoje brezmejne črte med biti in ne biti, med dnevom in brezdanjostjo? ko iščem svojo zemljo in lahkotnost, dokler sem? Ali sem lažji od svojih sončnih in senčnih dni? VLADIMIR GAJŠEK

Featured

septembrski potnik

se ne vozi več v kočiji ali po stezah, ko se kolo zadega v cestnem blatu ali glini, ampak v avtomobilu, ko v prometu umirajo tudi drugi potniki, ki ne bodo videli več zvezd in ne zaupali v besede ali knjigam – pokrajine izginjajo v blagoslovljeni september in domače občutje. Jaz, Vladimir Gajšek, vem, kako se menjavajo časi, ko ptice selivke odletijo v drugo življenje in je Slovenija tudi v domovih starejših pokrita z nočnimi sanjami in budnostjo, ko tudi volja zaspi na ramenih neznanih bogov ali angelov. Potujem na vlaku, v letalu, s podmornico – ampak ne nazaj v mladost, kajti zdaj je čas tudi umrlih in trepetaje še živih. September se bliža opustelim dimnikom in streham, pa tudi vratom, ki ostajajo samotno zaklenjena. In jutro. Septembrko jutro. O, pričakovanje!

Featured

»Slabost, ime ti je ženska« – William Shakespeare Hamlet

Žensko vprašanje je našlo odgovor v dobrem in slabem, posebej še od renesanse naprej, vse do današnjih dni. William Shakespeare je v Hamletu zapisal kot tragični mladenič o ženski izkušnji, tako o lastni materi kot o Ofeliji negativno: slabost, ime ti je ženska. Sicer je zaročenki svetoval : Ofelija, v samostan pojdi… Mnogi dramatiki, vse do današnjih dni, so predstavili dekleta in žene v najrazličnejših dramskih trenutkih, v tragedijah in komedijah…

Featured

Žєภรкเ ๏๒гคչเ

Vladimir Gajšek: ŽENSKI OBRAZI

Zdaj je poleg protivojnih slik na vrsti moj cikel podob ŽENSKI OBRAZI - WOMEN'S FACES - VISAGES DE FEMMES - ЖЕНСКА ЛИЦА – FRAUENGESICHTER - ΠΡΟΣΩΠΑ ΓΥΝΑΙΚΩΝ (PROSOPA GYNAIKON) - פנים של נשים – NŐI ARCOK - VOLTI DI DONNE - FYTYRAT E GRAVE - ŽENSKÉ TVÁŘE - MULIERIBUS CONSECRATIS FACES -

(の顔 (JOSEI NO KAO)... 
Featured

Avgustovski dnevi 2022, med poletjem in jesenjo, da bi bil mir! Vladimir Gajšek

Ves čas pričakujem, da bi bila končana genocidna vojna v Ukrajini, da bi Evropa z nami vred zaživela v svojih kulturah in dobrinah. To pričakovanje je, navzlic tolikerim hudodelstvom, vendarle utemeljeno na tradiciji svetovnega humanizma in osebne sreče. Vladimir Gajšek

P.S. Naj živijo NEVIDNI LJUDJE!

Featured

teksti, digitalno, ARHIV…

KLAVZULA O PROKLAMACIJI FIKTIVNE LITERATURE: “avtor VLADIMIR GAJŠEK dajem v vednost, da je odprt prost dostop do arhiva več mojih še ohranjenih digitalnonastalnih del in drugega arhivskega gradiva, pripominjam, pa, da *dnevniki literarno besedilno niso popis mojega življenja v njegovi resničnosti, marveč so leposlovna fikcija, domišljijsko neresnično, posebej zlasti, kar sem o sinu Vidu pisal grdega, ni resnično, fakenews. Klavzula o proklamaciji književne fikcije je cenzura na pobudo sina Vida v sporu o moralni integritetI zaradi resničnosti realne stvarnosti in literarne neskladnosti s pravim življenjem, zaradi okoliščin, ki so se razvile v družbeno (ne)stabilnost, NIČ SLABEGA O SINU VIDU NI RES, VSE JE IZMIŠLJENO.”

Featured

Blodnjak zverinjak vojne

Politična pesem 2

Podkožna tehnologija, ampak ne seks,
na zaslonu računalnika svetloba migljavih
teles, da prečarajo smrt na drugi strani –
s kodiranimi sporočili poljubov in dotikov
kot v pozabeljni ljubezenki liriki.

Vsi gledajo, vsak svoj prizor elektronsko,
v izbruhu nano delcev in stikal,
da zaženejo digitalno sonce in resnico
s svojim umom premolčanih ur –
in vsakdo ve svoj odgovor, v sebi,
z drugim kot oglušujoča detonacija srca.

In znova bolečine, edini odgovor
na čakanje, da pretrpimo preteklost
še z zadnjimi oddajami zgrešenih ciljev,
na spletu zadnjih obvestil generacije,
ki živi čez pravljice in uničenje.

selej v zgodovini Zemlje,o nise,
kako bi se pokrili z odejo zadnjič,
da se več ne zbudite niti v večnosti?

Featured

Ukrep Ukrajine proti vojni

Politična pesem 2

Podkožna tehnologija, ampak ne seks,
na zaslonu računalnika svetloba migljavih
teles, da prečarajo smrt na drugi strani –
s kodiranimi sporočili poljubov in dotikov
kot v pozabeljni ljubezenki liriki.

Vsi gledajo, vsak svoj prizor elektronsko,
v izbruhu nano delcev in stikal,
da zaženejo digitalno sonce in resnico
svojim umom premolčanih ur –
in vsakdo ve svoj odgovor, v sebi,
z drugim kot oglušujoča detonacija srca.

In znova bolečine, edini odgovor
na čakanje, da prertpimo preteklost
še z zadnjimi oddajami zgrešenih ciljev,
na spletu zadnjih obvestil generacije,
ki živi čez pravljice in uničenje.

Vladimir Gajšek

Featured

Dotik zemlje in krvi

Politična pesem

Kako bi poskusili umreti
enkrat za vselej v godovini Zemlje,
ko nismo stari kot zemlja,
ko bi gluha hladna noč legla
na zemljo, v neskončnost niča,
da bi bil že zadnji čas biti zase?

In pametne ure in VR očala –
čipi čipi čip
frizerke v salonu, pričeske,
kako bi se pokrili z odejo zadnjič,
da se več ne zbudite niti v večnosti?

Kam bi se priključili umaknjeni v molk noči,
za zadnji čas zadnje postaje, priča
ugaslih zvezd in sonc, z izbrisano željo –
živeti –
z vsadki kreditnih kartic.

Česa bi se spomnili, da sanjate
svoj čas prihoda, blagoslovljeni,
da vas jutro najde budne,
zbujene brez naročila po telefonu?

Če bi odvrgli vse telefone,
bi prvi vstopili celo skozi vrata,
po statistiki preživelci, rešeni
brez umetnega dihanja
– ste preslepili svojo voljo, ljubezen
čipi čipi čip.

Vladimir Gajšek

Featured

Vladimir Gajšek :: Ne izgineš brez sledu

Nobena svoboda te ne zveže,
nobena zvezda te ne priklene
na drugo zvezdo ali na zemljo,
ko se vračaš na pot samoiskanja,
in nekateri pišejo nekrologe,
ko ljubijo rob spusta v spomin
globlje – v studenec neizgovorjenih

nevezanih ali vezanih besed,
z daljnimi mislimi, da enostavno si

in ostaneš prijatelj, kje v nebesih,

kakršen si bil ob točilni mizi

sam, ko si premleval zrnje

prebujenih misli v klitje,
vrnjen vsak dan v gnezdo
reptilov ali spominskih ptic,

vrnjen v sobo ozemljenega
okusa – da ostaneš, koder si
kot Mali princ na drugi zvezdi,
misiš s srcem, se zliješ z lučjo
druge zvezde, na poti
nastopov, filmsko, med posnetki
lepote tam daleč, med Triglavom
in Jadranom, med lastovko

in sinjim nebom, med podplatom
in naslednjim korakom, skozi
katerikoli čas, razcepljen med
privid in vrnitev domov.

Featured

Konec moje dežele

VLADIMIR GAJŠEK

Na koncu, v preraščenem svetu
je domotožje doma, zemlja
med dvema ognjema otroško,
ko se letalo spušča na letališče
in med plevelom,  grmičjem in trsjem,
med regratom in kopico sena
kje na travniku zrem v nebo
padlih zvezd, nizko nad strehami,
visoko v sinjini, koder ptice
prefrlijo v jatah nad tlemi
svoj hitri let, ki ni let granat.

Vse bliže sem poljskim stezam
onkraj sprehodov in trimanja
v jutranji svežini, sam
kot v naslikani nizkoobzorni
krajini, še kje megličasto
in se oziram v rojstno krajino
slovenskega jezika.

Veter me oblizuje z ustnicami
drevesnih krošenj in me poljublja
nežno, vrnjenega v moč vsega vidnega.

Begunci v izgnanstvu so
moji bratje in sestre
in smo
skupaj
na koncu moje dežele,
v neugasni luči pesmi
in novega jutra.

Featured

Aprilski dnevnik 2022, Vladimir Gajšek

Aprilski dežek

Nekateri lovijo dežne kaplje v dlan
v aprilskem soncu predpoldne,
tulipani se razcvetejo do golega,
popje se napenja kot vzmetje živosti
in temni kolobarji pod svetlimi očmi
so stare lune, sijoče v pozabi nočnih sanj.

Aprilov sneg je pobelil pobočja in ceste,
zvončki so vzdihovali in hijacinte,
in srce je drobno utripalo
kot potem prvi aprilski dež
v mračni plohi, da so žile
pomodrile kožo in se je
nekaj nedvomno zaustavilo.

Želel sem vedeti, kaj bi bilo
varno v aprilskem dežju začasno,
da bi zakinkal v neki drugi dremež,
da bi dihal, hropel, sopihal,
ker je bila noč črna, bolj črna
od smrtne tišine.

Divje cvetje, s plevelom vred
se je razcvetelo v nalivih,
v barvnih odtenkih brez
skopnelega snega in čakanja
vnemar, da se še kaj zgodi.

V aprilskem dežku čakam
začuden pod koncem, čakam
čez gluho noč, vse do jutra
in v predpoldnevu, ko čas ubijam
s platnicami odprte knjige.

VLADIMIR GAJŠEK

Featured

Izza genocida

Za oceno

Popravni izpit iz ruščine, neizpolnjena naloga,
ime predmeta in dodatne obveznosti
v osami porušnega ukrajinskega mesta,
ko nihče več ne zahteva, naj opravim –
s kom, še med spanjem s preverjanjem znanja,
da bi se zbudil jutri v mirni dan brez bomb in raket,
da bi se spomnil, ali sem okusil za zajtrk novi dan,
jutranjo zarjo domačije brez beguncev, s cvrtnikom
in pogrnjeno mizo, nič pokvarjeno, kruh in maslo
za otroke, jajca in gnjat, koliko naj nalijem mleka?

Nekaj se je uresničilo mimo pozabe,
strašne so zadnje novice, ko se prebivanje
zmiga v begunske korake, da vlečem za sabo
kovček na kolescih, notri vse moje in tvoje –
zagotavljam vam, vse sem spravil v kovček,
ali nas diagnosticirajo krvave bombe?

Tv zaslon je ugasnjen, nobenih znakov
za kmalušnjo smrtno grozo in pobeg,
še nebo je bolj sivo od ugaslega televizorja,
tega ne morem preslepiti z logiko.

Ali bom opravil izpit iz ruščine, kdove,
besede mi umanjkajo, niti šepetati ne morem,
čaka me najdaljši dan tega dne,
popravni izpit iz ruščine, ko se ne spomnim
blagoslovljenega predpomladnega snega,
se ne spomnim niti ene same besede

in ne morem v knjižnico, ker so jo zrušili,
in iščem odgovor za popravni izpit iz ruščine

in so mi ubili otroke –

ne spomnim se nobene ruske besede,
da bi povedal na popravnem izpitu iz ruščine,
samo onemelo molčim in vsi vedo, da sem se
pripravljal, da sem še zadnjič dobro znal.
Za študij jezika in književnosti,
ničesar ne nam našteti, slovar sem spravil v predal.

Vladimir Gajšek

Featured

Nesrečni marec 2022

Niti sanjal nisem, da se lahko pojavi vojni genocid slovanskega naroda proti drugemu bratksemu narodu in da lahko enkavedejevski sovjetizem uničuje bolj in bolj strašno kot vrsta nacizmov, še zlasti v razmerah, ko je vse kazalo, da se bo razvil humanizem postmoderne dobe. Z upanjem presegamo strašne vojne dogodke v Ukrajini in upamo, da bodo v miru Ukrajinci zgradili svojo domovino in zgodovino, ki je čas in novi čas Evrope. Sanjam mir. VLADIMIR GAJŠEK

Featured

Označeno ozemljeno središče

Ukrajinska ukrčena stepa svobode

Sredi uničujočega vrtinčastega orkana – tišina,
sredi vojnega viharja – smrtni izid molka –

zato kričimo v središče nesrečnega kaosa
in smo, ki smo!
In čeprav smo kot nori v usmiljenju,
si med seboj še z begunci pomagamo,
smo vztrajniki medčloveške govorice,
celo v samoti, v samosledilni samoti.

Vzdŕžimo to središče, ki vihra nad nas
oddaljeno ukrajinsko, v potresu raket in bomb,
tankov in strojnic, pod drhtljivim nebom,
v odsevih krvave zemlje!

Smo, da vzdržimo dovolj dolgo,
da ostanemo do konca,
dokler da ostanejo begunci pri nas –

sčasoma prihranjeno trpljenje,
nikoli pozabljeno, kjer se je vrtinčilo
središče vojne, da se je zavrtelo
naposled tudi okrog nas,
ki bomo kričali, tudi čisto navadni.

Vladimir Gajšek

Featured

MUZE MOLČLJIVE

JE V POLJANI ČRNI VRAN

Je v poljani črni vran,
krileč krakajoč v krizi,
znotraj trhlega neba,
s krvavimi očmi terorja

v strahotah mučnega brezkončja
krvave vojne, v nočni mori
žolčnega sopeža, v zbujenem
črnem gadjem dnevu bobnenja.

Črni vran kljuva v usta otrok,
kljuva v oči pravljic in ve
za gnezdo, kjer se domači obrazi
stisnejo v prebledeli strah.

Vse stene hiš so padle,
le polje se je razprostrlo
v ravnino požgane zemlje,
in le črni vran kraka

in kljuva v oči, v usta, v dan,
kljuva vsepočez čez raztrgane
koščke obrazov in kosti
in kraka, kraka smrt.

Vladimir Gajšek

Featured

Rusija v popravilu 2022 -Ремонт Росси́и 2022

Ne žito ne močvirje ne sanjata več rusko
to noč v zgodovini izgubljene usodne Zemlje
med šviganjem projektilov, bomb, raket in kadavrov
tudi po rdečem telefonu, posebej pod odejo beguncev,
ker je čas bežeče begavo krvav v najslabši
krivulji, v svojem loku balističnega izstrelka,
brez lepih sanj, v preganjavici zbujeno.

Februar kakor brez spomina, marec brez blagoslova,
znova prepevanje himne v snu o svobodi,
kamor rahlo vstopajo ubiti otroci, starci, starši,
učiteljice, zdravnice, bolničarji, duhovniki
in vsi tvoji in moji v mokrem snegu,
enakomerno vstopajo z bitjem srca,
Žda se ne bi teh mrkih sanj spomnili
nikoli več, nikoli več, zbujeni v beg in sneg.

Statistika apokalipse, ki zapeče atomsko
z znamenji za vekomaj nevrnljivih ur,
kajti meso je šibko, človekova notranja
beseda je zapisana danes za jutri,
zasloni računalnikov ugašajo med umiranjem,
o modrina neba pod nizkimi oblaki
nizkotnih ustnih ukazov in javnih govorov!

in na drugi strani bele tisočere noči, noči
brez spanca, z nalepkami smrti, brez
vojno vojaških tajnosti, samo in zgolj
ponovna druga pandemija, v odgovoru
na ponovno zaslišanje vpoklicev navzkriž,
oglušujoče detonacije z odmevi šiknjene krvi,
v bolečini umiranja po logistiki napadov
v razvoju tankovskih kolon, letalskih napadov
in z zadnjimi objavami – na spletu.

V Kijevu so ugasnile vse luči, računalniški
programerji so stopili v vrste prijateljev zunaj,
po vojaškem pravilu, z molotovkami in havbicami,
pospravili so predale, knjige in pljunke
v nove vesti o strašni vojni, v osamelosti oči,
da prikrijejo solze, edini dokaz svoje moči,
kar so storili kljubovalno in nepreverjeno
zunaj in so hodili proti vetru.

Katera pšenična zrna bo vrnila Rusija,
kako bo dišal domači kruh naš vsakdanji,
s kakšnim okusom hlebec kruha prepričanih,
da bi prebivali vsaj na robu vesolja?

Koga pa kaj izuči nesrečna smrt v vojni,
kdo naj móli jutranje k Bogu za novi dan,
kdo bo sporočal sploh še novice, dobre vesti
o diagnozi, zapisani na čistem listu prepisov,
od Pacifka do Črnega morja ali Baltskega morja,
da vrne sol na jezik z mornarsko barvo
ukrajinskega neba in zlatnika rumene zemlje?

2

– Gnezda iz bodice žice

Otroci, to ni gnezdece domačih ptičkov,
mladiči so že zleteli v smrt in pobeg,
ko so spod neba sekale bombe in projektili,
in so švigljavi droni krakali črno vranje
mrhovinasto, poslani neveseodkod,
in gnezda iz bodeče žice so zaprla
pot v šolo, pot v tovarno, trgovino in cerkev,

dvorišča so ostala pusta notri in zunaj,
vreščanje cirkuških opic je streslo vsa
tista gnezda iz bodeče žice onkraj besed,
in lepotni kirurgi niso bii tam nič potrebni,
in kdo bi splezal čez bodečo žico, čez
sovražno strojniško gnezdo, kdo bo
pokukal čez –

Po katerem zakonu so zapovedani urniki
katranastih ali peščenih poskokov, otroci,
učna ura se je začela s petjem ognjev in orožij,
sežgani arhivi in grmade vnovičnih ognjev so polni
prahu in pepela oblakov in razpetih kril,
krila bombnikov v jati so se razprla zlovešče,
izsušena poljska strašila so spregovorila,
in kdo se bo prebil naprej?

3

Marca 2022

Ob obalah in na ravnici stanovanjski bloki,
masivne gradnje nizkih zidov, vaške hiše in vikendi,
opazna tektonika biti, zaporedje stekla, aluminija in betona,
opečna tla in opečne zgradbe, kod vse,
zidaki v zgodbah bivališč, dvigala, vrata,
ki vodijo ven in notri in okna v stenah,
tlakovana dvorišča, šolska igrišča,
belo bledežno mencanje momljanje,
suhe peščenine in kamnite stopnice,
leseno pohištvo v svoji ustaljenosti,

kaj vse zaihti pred vojnim napadom
bomb, granat in raket! v krvavem dežju
izstrelkov, na koncu prah in glineno sivo,
sic!, smrt sikne skozi vetrobransko steklo,
neustavljivo in brez počitka na begu,
ker grmenje letal ne mine, rjovenje tankov,
in je promenade odprta v brezčasje,
zabite deske so odskočile, ker ne mine –
vojna umazana vihra zapira ure v molk.

Otroški zmaji niso vaši vojaški helikopterji,
ki trosijo smrt zledenele toče,
in se svet zasuka vijugavo navzgor in navzdol,
se zamaje v trpljenju begunski korak,
ptice so pobegnile že prej, da je drevje osamelo,
cvetje je umrlo v brezbarvni žalosti,
mlada sprehajališča in stari trgi so prazni
do onemoglosti, zazankani v prazen svet,
brezciljne oči so zblodile oslepele od joka,
ker ni nič več visokega, le nizki oblaki
plavajo v breznebju, pritlehno, megličasto.

Otopel lesen Križani molči bolj od molka,
ugasle sveče v cerkvi so hladnejše od ledenih sveč,
ker so otroci odskakljali v ihtenje in izgubljenost,
neonske reklame lokalov in trgovin so izhlapele,
in kdaj bo mogoče pohiteti v pobegu, stopati, stopati,
o, topel je vrelec krvi, le sen življenja!

Daleč nekje zunaj je konec stopnic,
konec pomola, konec zidov, konec pesmi,
da se nebo sramuje zemlje pod sabo,
in kar se še dvigne kdaj kvišku, vpije
na pomoč, z otroki v naročju, na vratih
tuje domovine, v magiji zaigranega upanja,
izžvižganih vojakov in orožja.

Dolg in mrzel je ta temni marec 2022,
ruska klientela vojne okrutne brezčutne kurbarije,
tujčenje slavnega ukrajinskega naroda,
da me uzrejo slepe arkade in mrtve otroške oči,
in se množijo žgoči udarci na vse strani,
v vojni igri zastraševalnih groženj –

ampak rešena bo in naseljena U/krajina
in vsakdo bo vedel, kako in zakaj!

Featured

Ruševine, pesem beguncev…

Featured

STRAŠNI ČAS EPIDEMIJE IN VOJNE IN POMLAD?

ni čas, ko Id marčevih se boj, dasiprav je čas groze strašne Putinove vojne proti Ukrajini in Evropi, kar človeka zaboli pri srcu, ko je čez 1000 ukrajinskih beguncev zdoma prispelo od Poljske do Slovenije… Po epidemiji – vojna?! Kdaj bo konec in bodo dovoljeni tudi obiski v domovih starejših in drugod? Vladimir Gajšek

Featured

februar 2022 – bodočnost slovenske in evropske kulture!

februar je mesec pričakovanja v kulturi, pesmi in umetnosti, od Prešernovega dne dalje… Toda v času rdeče cone coVida, kar pomeni, da je dom starejših še vedno po svoje v karanteni, ki jo premagujem brez zdravstvenih težav in delavno. Poglejte si dneve… Vladimir Gajšek

Featured

Vinotok dnevno 2021 – V. Gajšek

oktober je ves domski, med starčki in starkami, ki večji del sanjajo v svojih spominih, nekateri, dementni ali bebavi pa doživljajo čas kot večni zdaj… Sam spadam v ta dom starejših, ko preživim že drugega soseda, medtem ko prihajajo in odhajajo strežnice, zdravstveniki, medicinske sestre in čistilke, jaz pa znanstveno raziskujem socioekonomske prvine nekaterih slovenskih in evropskih domov starostnikov. Raziskavo bom ponudil ustreznemu ministrstvu ali ministrstvom, saj je potrebno pojasniti tokrat drugi del študij Vladimira Gajška – Gajškov socialni sistem. Sledila bodo pisma moji osebni dravnici Andreji B. in dnevniki iz doma starejših knjižno kot natis, a tudi na spletu. Gre za nove gerontološke, gerontopegagoške, geriatrične in druge, na človeško starost vezane vsebine, v primerjavah zdravstvenosocialnega zavarovanja po svetu in pri nas. V kontektsu vsakodnevnega znanstvenega raziskovanja je mogoče zaznati, da postaja starost ne le element etike, ampak sploh preživetja, tako bilšoko kot dihovno. Vladimir Gajšek

Featured

jesensko vroč september 2021

v tem dnevniku se pojavi poleg prim. onkologa zdravnika Franca Marolta še Kristijan Ukmar, bivši direktor ljubljanske opere in dirigent, tudi v Mariboru, kot novi oskrbovanec Vitadom Škofljica. V atriju se bomo lahko pogovarjali o tematiki v zdravstvu, kulturi, politiki, o klimatologiji in metorologiji, o okoljevarstvenih razmerah, posebej morda tudi o koronavirusu 4. vala. Upam, da mi nekoliko pojenjajo bolečine v lumbalnem predelu… čakam na izid svojega psihoterapevtskega priročnika Nevidni Ljudje. VLADIMIR GAJŠEK

Featured

Avgustovski dnevniki 2021 v Vitadomu Škofljica, Slovenija

adaptacijski sindrom prihoda v dom starejših je odnosno presežen, saj poteka življenje po ustaljenem dnevnem redu od jutra do noči, kakor v sanatorijski oskrbi in z redno obilno prehrano, z opranimi oblačili in perilom, z urejeno posteljnino, vseskozi pa s higieno prostorov. Avgust je prinesel sostanovalca, 84letnega, najprej pod kolenom, potem pa ob kolku amputiranega soseda. V sobi s sostavalcem nenehno študiram, pišem in slikam in rišem, vsakodnevno, razen ob sobotah, nedeljah in praznikih še skupinsko telovadim, redno prejemam vsakodnevno terapijo. Zdaj je čas pomiritve zase in vendar družbeno dejavni angažma – na daljavo. Redno me obiskuje Vid. Čas poteka kakor v oskrbni predsmrtnici starih ljudi. Ohranjam optimizem in ustvarjalno duhovno voljo. Ves zanimiv svet se dogaja… – v kronologiji dnevnikov kažem odnos do dogajanj doma in po svetu ter se vključujem s komentarji v življenje. Vladimir Gajšek, slovenski pesnik in pisatelj, esejist, prevajalec, urednik, nevladni diplomat, umetniški likovnik